KAJ NI PSIHOTERAPIJA?

Naslovno vprašanje se morda komu zdi malce hecno, morda celo neumestno, saj naj bi se vsaka razprava začenjala z jasno definicijo predmeta, o katerem se pogovarjamo. Morda je meni lažje iti po drugi poti, ki nas bo vendarle pripeljala do česa uporabnega, če ne, pa morda vsaj do česa zanimivega, novega. Skozi lasten psihoterapevtski proces se učim hoditi po lažji poti – pa naj bo to eden od preizkusov kako mi gre.

Najlažje bi bilo verjetno samo navesti nekaj spletnih virov, pa bi lahko našli veliko odgovorov. Morda bi bili za koga vsi sprejemljivi, nekateri morda bolj, drugi manj blizu osebnim potrebam in pričakovanjem. Kajti psihoterapija se že na prvi pogled zdi kot nekaj zelo osebnega, intimnega. Na tem področju pa se nas velik del običajnih ljudi težje znajde. Kako vedeti, kaj je prav zame? Kaj pravzaprav potrebujem zase? Kaj moram in kaj želim? Zakaj sem sploh tukaj, na tem svetu? No to so že vprašanja, ki so povezana s tem, kaj psihoterapija je.

Psihoterapija vsekakor ni nekaj neosebnega, neintimnega, neobčutljivega. To ni podajanje nasvetov o tem, kako naj bi se nekdo obnašal, se odzival, morda celo kako naj bi čutil, ker je morda tako uspevalo nam. Poznate tisto: “…preboli že enkrat!…”, “…pa kaj je to takega, veš jaz sem…” in podobno podporo s strani prijateljev? Psihoterapija ni usmerjanje, vodenje, coaching če hočete. Tudi v teh je sicer lahko učinkovito uporabljen marsikateri psihoterapevtski element ali tehnika, ne moremo pa še govoriti o psihoterapiji kot o celovitem procesu. Psihoterapija ni prepričevanje, kako je nekdo ubog, ker mu nekaj ne uspeva. Niti ni iskanje krivcev za to. Ni priprava pogojev za maščevanje nekomu, ki je kriv za vse, kar se je dogajalo in se morda dogaja še vedno. Psihoterapija ni hiter pregled klienta, po katerem bi psihoterapevt lahko predpisal rešilni recept ali zamahnil s čarobno palčko… Žal tega nimamo, čeprav bi si včasih želeli. Zaradi lažje poti.

Psihoterapija ni samostojna uporaba posameznih tehnik, ki temeljijo na spoznanjih različnih strok ali znanosti, vendar niso istočasno umeščene v širši kontekst posameznika. Brez celovitega upoštevanja miselnega, fiziološkega, vedenjskega, duhovnega in čustvenega področja, brez upoštevanja klientovih povezav navznoter in v zunanji svet ter preteklih spominov in pričakovanjih o prihodnosti je uporaba tehnik lahko uporaben svetovalni pripomoček, ki lahko ugodno vpliva na posamične simptome, kljub temu pa o psihoterapiji še ne moremo govoriti, saj je teoretično in filozofsko ozadje nujno.

Psihoterapija ni branje knjig o tem, kako dosegati srečo, kako premagovati različne tegobe. To nam lahko seveda pomaga, vendar ni psihoterapija. Če se o prebranem lahko z nekom odkrito pogovarjamo pa… hm.. spet me vleče stran od naslova. Priznam, da mi tole pisanje niti ni tako enostavno, kar naprej se srečujem z občutkom, da bi moral pisati tako, kot je običajno, kot so nas učili v šolah. Ampak že za zaznavanje tega občutka si lahko čestitam.

Psihoterapija ni pogovor s prijateljem, s starši, z najbližjimi, ki jim zaupamo. Tak pogovor nam res lahko pomaga, v večini primerov celo popolnoma zadostuje, če so nam takšni ljudje vedno na voljo. Ker pa s temi osebami ne moremo oblikovati jasnega dogovora, ne moremo govoriti o psihoterapiji. Žal ali na srečo – v razmislek bralcem.

Psihoterapija ni redno obiskovanje psihoterapevta, ki ga redno plačujemo. V psihoterapijo namreč lahko redno hodimo, se morda celo pohvalimo, ker postaja malce moderno, posebej za nekatere poklice. Tam se lahko veliko pogovarjamo, vendar bo moral biti klientov vložek večji, da iz se iz tega razvije prava psihoterapija. Včasih traja dolgo… ni pa nujno. Za psihoterapijo je potreben velik lasten vložek, soodgovornost klienta, kar ob ustreznem ujemanju s terapevtom vodi k pristnemu, psihoterapevtskemu odnosu. Ta je ključna sestavina psihoterapije, zdravilna “učinkovina”, če se morda bolje sliši.

Proti koncu vendarle poskusimo opredeliti psihoterapijo. Zanjo namreč obstaja vrsta definicij, pa si sposodimo to, ki je uporabljena tudi v knjigi Psihoterapija (Žvelc, Možina, Bohak, 2011), ki zelo široko opredeljuje, kaj psihoterapija je in v kakšnih oblikah je prisotna tudi pri nas. “Psihoterapija je namerna uporaba kliničnih metod in medosebnih značilnosti, ki slonijo na uveljavljenih psiholoških principih z namenom spremeniti klientovo vedenje, mišljenje, čustva in /ali druge osebnostne značilnosti v smeri, ki jih klient želi.” Temu dodajmo še obvezen etični okvir, ustrezno usposobljene izvajalce (poglobljen študij teorije, praksa pod supervizijo in lastna vključenost v psihoterapijo), kot predpisuje Strasbourška deklaracija o psihoterapiji.

Za zaključek – psihoterapija ni rešitev za vse naše psihološke težave. Je samo ena od možnih opcij, te pa vedno izberemo sami, kajne? O tem pa kdaj drugič…

Več tem, kaj je psihoterapija lahko najdete v sledečih izhodiščnih virih:

Žvelc, M., Možina,M., Bohak J. (2011). Psihoterapija. Ljubljana: IPSA.
Slovenska krovna zveza za psihoterapijo in revija Kairos.
Slovensko društvo za integrativno psihoterapijo in transakcijsko analizo SINTA.