IMEJ SE RAD/A! KAJ JE NAROBE Z MANO, ČE SE PA NIMAM? Nizka samopodoba

 

Marsikatere pozitivne psihologije nas nagovarjajo k sugestijam besed, ki bi nas dvignile iz mračnega razpoloženja k pozitivnejšemu, svetlejšemu pogledu.

Dostikrat pogled na pozitiven, prijeten in navdihujoč stavek res pomaga k pozitivnejšemu razpoloženju, kar nam omogoča hipno zadoščenje vendar pa

naša prepričanja in vzorci ostajajo isti.

Ne, nič ni narobe z nami, če ne verjamemo besedam, ki si jih govorimo v ogledalo: lep/a sem, imam se rad/a, spoštujem

se. Na oblikovanje lastne samopodobe in samozavesti je vplivalo veliko dejavnikov, v največji meri okolica, v kateri smo

odraščali. Nizka samopodoba je tako torej posledica negativnih izkušenj v odnosu s starši in vrstniki, kot so

zanemarjanje, zlorabe, kritiziranje s strani staršev in drugih pomembnih odraslih, pomanjkanje pohvale za naše dosežke,

pomanjkanje spodbude, zmerjanje s strani vrstnikov, težave pri učenju, telesna oviranost, idr.

Oseba s slabo samopodobo ima nizek občutek lastne vrednosti, je zelo kritična do same sebe, konstantno dvomi vase, v občutkih so lahko prisotni

osamljenost, sram, potlačena jeza, ljubosumje, v vedenju pa držanje v ozadju, slabo postavljanje mej, nezmožnost se postaviti zase, lahko pa tudi

izogibanje ljudem in socialnim aktivnostim, kar vodi v izolacijo.

Pri samopodobi je najbolj zanimivo to, da je popolnoma subjektivna in velikokrat neskladna z našim dejanskim

stanjem. To pomeni, da v večini primerov sami sebe vidimo in dojemamo veliko bolj kritično in odmaknjeno od

realnega stanja. Tipičen primer takšnega videnja je ženski pogled na njihovo debelost. Kolikokrat ste že srečali kakšno

popolnoma postavno in privlačno dekle, ki se je pritoževalo nad tem kako mora »zgubiti par kilogramov«.

Tako med dejanskim, realnim stanjem človekove samopodobe in njenim/njegovim dojemanjem le-te, ni vedno povezave (Kuhar 2004, 259).

Ugotavljamo, da lastna samopodoba vpliva na naše vsakdanje življenje predvsem na odnose z drugimi. Svetu se predstavljamo in se obnašamo v skladu

s tem kakšen človek verjamemo in mislimo, da smo. Če imamo sami sebe za odprto osebo, bomo v družbi gotovo bolj glasni in veliko govorili. In obratno,

če smo prepričani, da smo bolj tihi in mirni, bomo v družbi bolj poslušali in govorjenje rajši prepustili drugim.

Kadar smo negotovi in se počutimo manjvrednega, lahko delujemo na dva načina. Nekateri posamezniki se zatečejo v mazohistično vlogo nemočne žrtve.

Začnejo se izogibati vsem izzivom in trudu, razloge za neuspehe pripisujejo okoliščinam ali drugim ljudem. Nenehno obupujejo, pogosto so depresivni.

Drugi pa se izjemno trudijo prikriti ta občutek manjvrednosti, tako da se začnejo pretirano angažirati in truditi za dosežke, a le za tiste, ki jih opazijo

drugi. S tem gradijo fasado uspešnosti, ki jo morajo nenehno obnavljati z novimi in vse bolj izjemnimi uspehi. Sem sodijo tudi tisti, ki se nenehno trudijo,

da bi zadovoljili druge in tisti, ki ne zmorejo nikdar reči ne, saj bi s tem izgubili priznanje drugih. Strah pred

občutkom manjvrednosti jih lahko na koncu zaradi pretiranega angažiranja, čustvenega ali delovnega, prižene do

izgorelosti.

Kako izboljšati lastno samopodobo?

Zastavimo si realne cilje in se jih potrudimo doseči. Brez doseženih ciljev ni občutka uspešnosti, ni samozaupanja. Bolj se bomo potrudili za cilj, več

samozaupanja nam to lahko prinese.

Naučimo se sprejeti in prenesti, da ljudem okrog nas ni všeč vse, kar smo ali kaj naredimo in tudi to, da so lahko kdaj jezni na nas, mi pa na njih.

Stvarem in ravnanju, ki so za nas nesprejemljive, rečemo NE in na tem vztrajamo, ne glede na to, kako nas je tega strah. Na ta način bomo odnose, v

katerih se bomo počutili recimo manjvredne ali izkoriščane, začeli spreminjati v bolj konstruktivne. Nekaj časa bo treba prenesti tudi nasprotovanje ali

jezo, a sčasoma se z vztrajnostno veliko da spremeniti. To pa spet pripeva k občutku samozaupanja.

Pomembno je tudi, da zmoremo zapustiti odnose, ki nam, navzlic trudu, da bi jih spremenili, rušijo samospoštovanje. Če nas recimo partner žali ali celo

tepe, v takem odnosu ne moremo ohraniti dobre slike o sebi. Včasih je treba oditi.

In ne nazadnje, potrudimo se sprejeti tudi tiste lastnosti, ki nam pri nas niso najbolj všeč. Ne trudimo se nenehno biti dobri ali boljši. Včasih smo leni,

neodgovorni, včasih se zlažemo ali si skušamo pripisati stvari, ki jih nismo dosegli. Včasih smo neresni, se ne nadzorujemo najbolje, včasih zakuhamo kaj,

zaradi česar se čutimo krivi ali nas je sram. Taki smo ljudje. Nepopolni, a zanimivi vredni spoštovanja in ljubezni. (Pšeničny, 2015, v Benčina, 2015).

Kadar se nenehno srečujemo s težavami, ki jih prinaša nizka samopodoba, je lahko tudi

psihoterapija ena izmed rešitev. Ker se samopodoba oblikuje v odnosu, se tudi spreminja v

odnosu.

Viri:

  1. Benčina, K. (2015). Se spopadate z nizko samopodobo? Pridobljeno  20.8.2019 s https://vizita.si/clanek/dusevnost/preverite-ali-se-spopadate-z-nizko-samopodobo.html.
  2.  Kuhar, M. (2004). V imenu lepote: Družbena konstrukcija telesne samopodobe. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Center za socialno psihologijo.

 

Avtor: Katja Selčan, avgust 2019