ZAKAJ SE TEŽKO ODLOČIMO ZA PSIHOTERAPIJO?

Slovensko okolje v splošnem z veseljem sprejema in uvaja različne tehnične novosti, posamezniki in institucije vsaj načeloma podpirajo različne oblike razvoja, uvajanje novosti se zdi nekako samo po sebi umevno. Za podjetja uvajanje novosti lahko pomeni celo razliko med obstojem ali propadom. Ko se odločamo za uvajanje novosti v hišo, avto, oblačila, hobije, je običajno edina omejitev naš proračun, včasih še tega dokaj lahkotno presegamo. Kaj je tako drugače, ko se odločamo o spremembah pri sebi? O uvajanju novega, drugačnega pri sebi?

Spreminjanje oblike svojega telesa s pomočjo športa ali različnih preparatov, predvsem z namenom zmanjšanja telesnega obsega, nam je nekako bližje, je zaželeno in aktivno spodbujano z vseh strani. Druge oblike spreminjanja zunanjega izgleda, kot je npr. barva las, že lahko predstavljajo težjo preizkušnjo. Hitro se pojavijo dileme češ, “Kaj si bodo mislili drugi?”  S piercingi in tetovažami je še zahtevnejše, saj ti posegi že puščajo trajno sled, relativno stalen odtis naše odločitve na naši zunanjosti, večkrat predstavljajo tudi povezavo našega notranjega sveta z okolico, ki ji želimo nekaj sporočiti.

Kaj pa je tako zahtevnega pri človekovem notranjem spreminjanju? Kako sploh zaznamo potrebo po spremembah, ki bi lahko pomagale? Slednje se zdi relevantno vprašanje, saj je včasih težko ločiti, kaj je normalno poslabšano stanje, ki bo sčasoma minilo brez posledic in kaj je stanje, ki lahko resno ogroža naše zdravje in naše odnose z okolico. Velikokrat lahko pomaga obisk pri osebnem zdravniku, ki nam ustrezno svetuje, v določenih primerih tudi predpiše primerno zdravilo. Lahko nas napoti na dodaten specialistični pregled, kjer se zdravnik lahko našim težavam posveti bolj poglobljeno. Če smo se o težavah zmožni pogovarjati z bližnjimi, s prijatelji ali znanci, nas lahko na težave opozorijo tudi oni in nam nudijo začetno podporo.

Če pa morda nimamo ljudi, ki jim lahko zaupamo, se lahko zgodi, da ostanemo tiho in trpimo v upanju, da bo že minilo, in da ne bo nihče opazil, da imamo težavo. V takšnih primerih se je dobro zavedati, da v Sloveniji deluje kar nekaj storitev, ki zagotavljajo 24 urno pomoč in podporo in da se bodo vsi potrudili pri tem, da nam pomagajo. Ljudje v teh institucijah so namreč pripravljeni na vsakršno situacijo, želijo pomagati tudi v primerih, ki se človeku zdijo brezizhodni ali pa morda celo nepomembni, s katerimi ne želimo obremenjevati nikogar. S predstavitvijo svojih težav ne obremenjujemo nikogar od njih:  

  • 112 – Center za obveščanje (nujna, takojšnja pomoč z intervencijo na vaši lokaciji) 
  • 116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan) 
  • 116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro) 
  • 01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).

Tudi ko ljudje spoznajo, da so spremembe nujne in potrebne, jim je velikokrat težko vstopiti v psihoterapevtski proces. Če zaenkrat izvzamemo dejavnika časa in finančnega bremena, lahko težavo povzročijo (povzeto in prilagojeno po Howes, 2013) :

  • Slabe izkušnje drugih, zaradi različnih vzrokov. Psihoterapija v slovenskem prostoru ni normativno urejena, kar pa ne pomeni, da bi zakonodaja rešila vse težave. Bi pa vsekakor olajšala njihovo reševanje. Ljudje smo vedno izpostavljeni tveganju, da naletimo na neetičnega terapevta, čeprav je pridobil vse predpisane certifikate. Lahko pa se vprašamo, kaj lahko pri tem storimo sami? Morda se pozanimamo kaj je sprejemljivo in pričakovano, kaj je v nasprotju z etičnimi določili. Brez skrbi lahko zahtevamo etični kodeks (fizični dokument), ki nam ga bo izročil vsak resen psihoterapevt. Vsak terapevt skozi lasten razvoj razvije malce sebi značilen pristop, ki morda ne ustreza vsakemu klientu in vsaki težavi. Če se s terapevtom “ne ujamemo”, to podelimo z njim, v nadaljevanju si lahko pač izberemo drugega.
  • Stigma psihoterapije. Nekateri ljudje brez težav delijo svoje obiskovanje psihoterapije s svojimi bližnjimi, vendar večina še vedno čuti sram ob tem. Prepričanje, da “...v psihoterapijo hodijo samo tisti ki so nori…” je še vedno zelo prisotno, čeprav znanstveni izsledki že dolgo dokazujejo, da to ne drži. Mimogrede – tudi jaz redno obiskujem psihoterapevtko.
  • Pomanjkanje informacij.  Javnost je premalo obveščena o učinkih psihoterapije. Kako deluje, kako lahko vpliva na možganske povezave, kako izkoriščati plastičnost možganov, katere oblike obstajajo – ozadje je kompleksno in široko, ni zaman zahtevan poglobljen podiplomski študij. Precejšen del odgovornosti za to nosimo terapevti sami, saj včasih ljudem ne posredujemo dovolj poenotenih podatkov in informacij,  kar bi jim lahko pomagalo.
  • Vpliv medijev. Različne TV serije in filmi psihoterapijo prikazujejo na svoj, predvsem poudarjeno atraktiven način. S tem ljudje lahko ponotranjijo napačna pričakovanja in pričakujejo nerealne in hitre rezultate. Skrivnostnost procesa, ki je prisotna zaradi zaupne narave dela, je za medije zelo mamljiva, saj predstavlja redko prvino, kamor nimajo vstopa. Tudi pri tem terapevti prispevamo del odgovornosti, saj predstavljanje našega poklica velikokrat prepustimo tistim, ki so vešči pisanja in nastopanja – ki pa niso nujno uglašeni in udeleženi psihoterapevti.
  • Vtis elitizma. Psihoterapija je na splošno in tudi v slovenskem prostoru težje dosegljiva, če iščemo brezplačno pomoč. Čakalne vrste so dolge, obravnave so običajno omejene s številom srečanj. Pomoč je možno pridobiti tudi v okvirih Centrov za socialno delo in različnih nevladnih organizacij, ki temeljijo na prostovoljstvu, vendar so vse omejene z viri. Zato so ljudje prisiljeni poiskati pomoč pri zasebnikih, kjer pa stroškov zavarovalnice ne krijejo. S tem je storitev v polni meri dosegljiva le omejeni skupini prebivalstva, ki si to lahko privošči.
  • Neusklajena promocija. Skupnega in poenotenega nastopanja, ki bi promoviralo psihoterapijo kot celoto je premalo, pa ne samo v slovenskem prostoru. S podobnimi težavami se srečujejo povsod. Terapevti prepogosto želijo promovirati sebe ali vsaj svojo modaliteto. Premalokrat se poudari, da je lahko učinkovita vsaka psihoterapija, ki izpolnjuje konkretne in predpisane zahteve. Tudi v Sloveniji je nabor kvalitetnih pristopov dovolj širok, da si človek lahko poišče pomoč zase.
VIRI:

Howes R. (2013) Psychotherapy Has an Image Problem, Part I. Dostopno na https://www.psychologytoday.com/blog/in-therapy/201309/psychotherapy-has-image-problem-part-i, 6.1.2017.