•  V nevarnosti sem!
• Zakaj se mi to dogaja?
• Ali bom lahko še kdaj takšen/na kot sem bil/a nekoč?
• Kaj, če ne bom mogel/la dihati?
• Kaj, če omedlim?
• Kaj si bodo mislili drugi o meni?
• Tega ne morem obvladovati!
• Vsi me bodo zapustili! 
• Zmešalo se mi bo!
• Popolnoma sem odvisen/a od drugih!
• Umrl/a bom, srce mi bo zastalo, zadušil/a se bom!
• Ali me zapušča razum?
• Ali sem nenormalen/na?
• Sem duševni bolnik/ca?
• Bom sebi ali drugemu kaj hudega naredil/a?
• Stvari bodo šle narobe.
•  Zelo me skrbi.
• Tega ne morem obvladovati!
• Toliko misli se mi plete po glavi.
  

To so pretežno misli, ki človeka pri anksiozni motnji popolnoma prevzamejo in se jih v določenih časovnih obdobjih sploh ne more otresti. Neprestano skrbi o stvareh, ki so zanj pomembne.

Sposobnost imeti tesnobo pod nadzorom je ključnega pomena za psihično stabilnost in uspešno življenje. V moji praksi sem ugotovila, da ljudje, s tem ko doživljajo tesnobo, želijo v trenutku (takoj) spremeniti stresno stanje, ki ga je povzročila neka situacija in se zagnati v boj, ne da bi pri tem upoštevali mogoče posledice, ali pa skušajo takoj pobegniti in se skriti pred situacijo. Obe vedenji samo povečata verjetnost za pojav tesnobe v prihodnosti, ki bo še naprej ostala vir tesnobe tudi v najstabilnejših zunanjih okoljih, ko bi se sicer lahko počutili povsem varno.

Anksioznost (tesnoba) je normalen odziv na stres, skrbi ali nevarnost, zato je določena mera tesnobnosti lahko tudi koristna, saj nam pomaga, da se bolje soočimo s trenutno stresno situacijo ali se pripravimo na prihajajočo. A kadar je odziv močnejši, daljši ali pretiran glede na okoliščine, poznamo to motnjo pod imenom anksiozna motnja.

Anksioznost ali tesnoba je neprijetno, strahu podobno čustveno stanje. Lahko se pojavi postopoma ali nenadno, razlikuje pa se tudi glede intenzivnosti in trajanja. Telesne in vedenjske spremembe, ki jih doživljamo ob tesnobi, so podobne odzivu na stres, a običajno bolj izrazite. Vključujejo pospešeno bitje srca, slabost v želodcu, potenje, tresenje, napetost mišic, hitro utrudljivost, težave s prebavo, oteženo dihanje, vrtoglavico, nespečnost, težave s koncentracijo, prisotno pa je lahko tudi izogibanje dejavnostim ali krajem, ki vzbujajo strah. Na ravni čustev posameznik doživlja vznemirjenost, občutke ogroženosti, strahu in panike. Na ravni mišljenja pa se mu porajajo neprestane skrbi o stvareh, ki so mu pomembne, ter misli kot: ”Zmešalo se mi bo.”, ”Tega ne morem obvladovati”.

Ljudje se lažje spoprimejo s tesnobo, če so sposobni razumeti sami sebe in si zaupati. Oseba se s tesnobo uspešno spoprime, če pred njo ne skuša zbežati oziroma se ji izogniti. Nasprotno pa se pri osebi, ki se skuša izogniti težavi, ustvari potenciran strah, ki zmanjša sposobnost obvladovanja tesnobe. Ljudje se različno spoprijemajo s tesnobo. Nekateri so sposobni s tesnobo živeti dlje časa, drugi le kratek čas. Fizični odziv na tesnobo je lahko opaznejši kot psihični odziv. Tudi če je um navidezno stabilen, lahko resno vpliva na telesno zdravje, kar vodi do številnih sistemskih bolezni. To še posebej velja za osebe, ki svojih čustev ne izražajo. Nekdo vas vznemirja in postanete jezni, pa se vzdržite zaradi strahu pred konfliktom z osebo. Zadrževanje čustev pogosto vodi do tesnobe in panike. Ljudje zadržujejo čustva zaradi strahu, kar povzroči, da postanejo zaskrbljeni. Skupno prepričanje, ki se ob tem pojavi, pa je: »Da bi bila sprejeta, moram drugim ustreči.« Da bi oseba dosegla ta nerealna pričakovanja po zadovoljevanju drugih, pogosto ignorira lastne želje in samo želi ustreči potrebam drugih.

Ljudje pogosto napačno pripisujemo tesnobo zunanjim okoliščinam. Izvor tesnobe je notranji, in šele takrat, ko znamo razumeti sebe, ko se dovolj dobro poznamo, lahko naredimo korak naprej k želenim spremembam. Tesnoba in strah v svoji prvinski obliki pozitivno vplivata na ustvarjalnost, uspešnost in na preživetje osebe. Toda v sodobni družbi je tesnoba pogosto negativno čustveno doživetje, ki vodi do mišljenja in vedenja, ki posledično pripeljeta do osebnih stisk. Ko se to zgodi, začutimo, da nam tesnoba upravlja življenje, namesto da bi mi upravljali s tesnobo. Glavni vzrok za kopičenje napetosti, ki se izraža s simptomi anksioznosti, so potlačeni občutki, poleg tega pa še strah pred izgubo in strah pred izničenjem. Če tesnoba postane premočna, se utegne nenadzirano razbremeniti.

Pogosto se posamezniki, ki trpijo za anksioznostjo odpravijo k osebnemu zdravniku, saj so prepričani, da so telesni znaki simptomi telesne bolezni. Zato je v prvi vrsti pomembno, da izločimo možnost telesne bolezni. Veliko oseb je tudi prepričanih, da bodo zdravila dovolj. Žal je farmakoterapija učinkovita le na kratek rok. Po prvem letu prenehanja jemanja medikamentozne terapije so se pri 60-80% posameznikih ponovno pojavili simptomi, zato je pomembna sočasna vključitev v psihoterapevtski proces ki omogoča posamezniku podporo in pomoč pri prepoznavanju znakov, učenje strategij za soočanje z anksioznostjo in prepoznavanje globljih vzrokov za nastanek le-te.

Pri zmanjševanju tesnobe so precej učinkovite dihalne in sprostitvene vaje, tehnike odvračanja pozornosti in iskanje razumskih odgovorov, meditacija. V pomoč je tudi poslušanje glasbe, sprehodi, pogovori, joga in avtogeni trening. Te tehnike so usmerjene na pomiritev pretiranih odzivov vegetativnega dela živčevja, zato se neprijetni občutki omilijo in dosežejo podoben učinek, kot ga imajo zdravila. Žal pa te tehnike ne vplivajo na odzivanje preostalega živčnega sistema, torej na interpretacije in predstave. Spremembe celotnega doživljanje ter čustvovanja in s tem tudi odzivanja je mogoče doseči le v dolgotrajnem odnosu, ki sčasoma »reprogramira« odzivnost našega alarmnega sistema. Kadar so simptomi močni in zelo moteči, lahko zdravnik v prvem obdobju psihoterapije za njihovo lajšanje predpiše tudi zdravila, najpogosteje antidepresive.

Dolgotrajna psihoterapija postopoma umiri pretirano vzdražljivost stresne osi, ki je vzrok za nabiranje tesnobe, to pa ponudi možnost za trajno odpravo te motnje.

Viri:  Anksioznost (2020).Pridobljeno 20.1.2020 https://www.mojpsihoterapevt.si/anksioznost.

Avtor: Katja Selčan, januar 2020